Moji konjeniški začetki
Pri svojih skoraj petdesetih sem kupila svojega prvega konja: krasnega islandca, Visirja, ki je bil kot ustvarjen zame, sicer umirjen vendar pa prestrašen ob vsaki novi malenkosti, s katero se je srečal in skupaj sva pretelovadila kar nekaj akrobacij…Danes sva že oba seniorja, približno istih let, najlepše nama je, ko odjahava na teren, v gozdove, travnike, si vzameva čas, da posedim na robu gozda, moj Vis pa se posladka s travami.
V vseh teh letih ob konjih pa sem si najbolj želela, da bi jim lahko nudila lepše življenje, kot so ga imeli v najrazličnejših hlevih, kjer so bili: hrano peko celega dne in noči, svežo vodo na izvoli, čimveč prostora za gibanje in družbo sebi enakih! To so bile moje sanje in mislim, da so se nama s Katarino končno uresničile s tem, ko sva ustvarile ranč Vihra.
Hvaležna sem vsem dosedanjim oskrbnikom najinih konj, saj sem se pri njih ogromno naučila…